Poznavanje dejstev in številk o nacionalsocialistični preteklosti Nemčije je ena stvar in seveda vsakodnevna naloga številnih učiteljev zgodovine v tej državi. Povsem drugačen in še pomembnejši izziv pa je to obdobje narediti razumljivo učencem, napolniti zgodovino z življenjem, ljudmi in obrazi, saj le tako spoznanje pomaga učencem, da iz zgodovine potegnejo sklepe za svoja dejanja v sedanjosti in prihodnosti.
V okviru vsakoletnih projektnih dni "Šola brez rasizma" je delavnica devetega letnika gimnazije Werner-von-Siemens pod vodstvom učiteljev zgodovine Jensa Lückeja in Ines Springer obravnavala nacionalsocialistične zločine, ki so se zgodili na njihovem pragu v Gronauu, Epe in sosednji Nizozemski.
V torek je bilo za udeležence delavnice na programu posebno srečanje: Bert Woudstra, rojen leta 1932 v Enschedeju, ki je kot Jud doživel grozote nacionalsocializma v nizozemskem podzemlju in preživel, je bil gost v učilnici in je bil učencem na voljo za zelo osebno in živahno razpravo, ki je trajala več kot dve uri. V katalogu vprašanj, ki so jih učenci pripravili vnaprej, so bile obravnavane teme od Woudstrovega brezskrbnega otroštva pred drugo svetovno vojno do njegovega sedanjega pogleda na stanje v svetu.
Leto 1940, ko je nacionalsocialistična Nemčija zasedla Nizozemsko in tam izvajala nečloveško politiko marginalizacije, preganjanja in nazadnje umora evropskih Judov, je za takrat osemletnika pomenilo začetek petletne odisejade v skrivališču, ki jo je podrobno opisal. Do leta 1945 se je skrival v dvanajstih različnih skrivališčih, ločen od matere, z eno samo knjigo in plišastim medvedkom v prtljagi, pogosto v strahu pred smrtjo, večkrat na robu izdaje ali odkritja. Osvoboditev aprila 1945 je logično opisal kot najsrečnejši trenutek svojega življenja, ki pa ga je hitro zasenčilo nenadno spoznanje o številnih umorjenih sorodnikih v okrutni uničevalni mašineriji Auschwitza ter drugih koncentracijskih in uničevalnih taboriščih. Spričo te groze je na mlade in učitelje naredila poseben vtis zelo vesela in pozitivna naravnanost skoraj 92-letnika. "Vsako jutro se pogledam in si rečem: 'Še vedno si tukaj'. To je velika sreča," je komentiral vprašanje nekega učenca o tem, kako se spopada s preteklostjo. Z nasmehom je izpolnil prošnjo udeležencev delavnice, da bi pogovor posneli in ga ohranili kot podcast, saj "sodobni pričevalci počasi izumiramo". Ohranjanje zgodovine, npr. s tem projektom podkasta, je bila njegova posebna skrb, je dejal, prav zato, ker ga je skrbelo dogajanje v svetu. Kljub temu je zaključil z upanjem in pozivom mladim: "99 % ljudi je dobrih. Ohranite dobro v sebi." (Spr)
